V knjigi Ti, v moji krvi avtor brez zadržkov razgali vse aspekte svojega odraščanja s pokojno mamo, ki je bila odvisna od alkohola. Njegov prvenec sem dobesedno preletela. Pisanje je ganljivo, pretresljivo, napeto, pa tudi prisrčno, ko se spominja vseh lepih trenutkov z njo. Prikaže, kako tudi otroci neizmerno ljubimo svoje starše kljub njihovim napakam in se iz njih učimo. To je knjiga, ki bi jo morali prebrati tako otroci kot starši.

Ko sem izvedela, da prihaja ta knjiga sem takoj vedela, da jo bom kupila. Sicer dobro veste, da nisem pretirana ljubiteljica resničnih zgodb, ki vso težo dajejo težki izkušnji s katero se protagonist celostno identificira in ne vidi drugega kot lastno trpljenje, a pri Žigovi zgodbi sem slutila, da bo vsebina drugačna. In nisem se motila.

Meni je bil to fenomenalen roman. Eden redkih tistih resnično brutalno iskrenih, ob katerih bi se bralec lahko tudi zajokal, a zaradi sloga napisanega, se malce, morda tudi kislo, nasmehne in samo občuduje avtorjev pogum, avtorjevo ljubezen, avtorjev pristop do težav. Neverjetna knjiga je to. Marsikaj razgrinja, a kako... Čista petica in resnično priporočam v branje.

Ko se človek na knjige navadi, postane odvisen od njih. Nisem je mogla dočakati. Ko je končno prispela v moje roke, sem se zaprla za zunanji svet. S to čudovito napisano knjigo, si boste vedno lahko rekli: "Hvala bogu, ni je popolne družine". Vendar pozor. Iz te zgodbe se lahko ogromno naučimo. Hvala »mlajši« za učenje. Tvoja zgodba, je tvoja najmogočnejša plat. Premikanje, neuspehi, uspehi in vse kar je vmes.

Ti, v moji krvi je ganljiva in zelo intimna izpoved. Nabita je s čustvi in polna resnične ljubezni in bolečine. Na nek način težko otroštvo a hkrati polno vere, upanja, ljubezni so avtorju dajali »intonacijo«, smisel in moč. Prišel je do mnogih spoznanj, ki jih želi posredovati naprej, saj na zemeljskem popotovanju drug drugemu kažemo pot. Mene je najbolj nagovorila otroška zvestoba in predanost družini, mami. Avtorjev pogum, vedrina, sočutje in brezmejna ljubezen ostajajo in nas lahko vse učijo življenja. Tudi tega, kaj je prav – biti s tistim, ki ga imaš rad v dobrem in slabem, v vsakem trenutku veselja in žalosti,… tudi, ko napoči trenutek slovesa.

Knjiga je pravo čustveno potovanje, ob branju sem se smejala, jokala, čutila sem vso bolečino, o kateri je pisal Žiga, predvsem pa sem čutila ljubezen, katere v knjigi ne manjka. Ta knjiga naj nas spomni na to, kako pomembne so družinske in prijateljske vezi, ter na to, da popolnih družin in popolnih staršev ni. Obstaja samo ljubezen, pa tudi ta ni popolna, četudi si večkrat želimo, da bi bila.