Mami, ki se bi morala postaviti na prvo mesto

Pred dnevi sem prebral citat o mamah, ki je pravil: »Mama bo za svojega otroka naredila vse«. S tem bi se v celoti strinjal, če ne bi tudi sam poznal nekaj primerov, ko je bila mama le zato, ker je otroka rodila. Pri meni ni bilo tako, saj je bila mama taka, kot se zagre. Ljubeča, prijazna, empatična in polna veselja. Življenje jo je dotolklo in pri tem ji nisem uspel pomagati. Zdaj, leta po njeni smrti, si želim, da bi sebe kdaj postavila na prvo mesto in ne vse okoli nje.

Največja prednost in slabost moje mame je bilo to, da je vse druge postavila pred sebe. Klic sredi noči? Oglasila se bo in se pogovarjala v nedogled. Krizni trenutek v življenju? Našla bo pravi nasvet. Žalosten dan? Njen objem bo popravil vse. To, da je druge postavljala pred sebe, veliko lažje opišem v knjigi, a verjetno vsak izmed nas pozna tako osebo. Osebo, ki ve, da je nekaj hudo narobe, a se zaradi situacije ne uspe izboljšati.

Narediti veliko stvari zase, bi pomenilo, da bi v ožji sliki sebe postavila na prvo mesto in »pozabila« na druge. Tega ni znala in nikakor ni želela. Drugi so bili vedno na prvem mestu. A največ bi za vse bližnje naredila, če bi skrbela zase, kar pa ji ni šlo najbolje od rok. Živela je v smislu tega, da je življenje velika denarnica, ki jo je treba čim prej izprazniti. Kdor varčuje, si ne more ničesar kupiti. Nihče ne ve, koliko časa nam je danega na tem svet, nujno pa je, da ga živi v vsej svoji veličini.

Svoje življenje je posvetila drugim, zase ga ni pustila veliko. Tisto, kar ga je, je preživela z ljubljenimi. V nekoliko izboljšanem smislu, bi to moral storiti vsak izmed nas. Se res želimo na koncu življenja vprašati, ali je bilo vredno tako paziti na vse in nič doživeti?