Osmi marec ni bil le osmi marec

Bil je osmi marec, ko sem prvič v rokah držal svojo knjigo, svoj knjižni prvenec. Že davno sem se potolažil z dejstvom, da te knjige in drugih uspehov mama ne bo nikoli videla. Ampak glede knjige je bilo drugače, to knjigo je sama živela in je ravno tolikšen del same knjige kot jaz. »Veš, tole bo sigurno sladko kislo,« sem rekel očetu, ki je imel na isti dan pregled pri pulmologu. Zasmejal se je in prikimal. Nekako sva oba predvidevala kaj bo. Isti dan je bil sprejet na Golnik, jaz pa sem mu pozabil dati knjigo. Vsak dan sem se pomalem žrl, da je v bolnici brez moje knjige in misli so začele bežati. Kaj, če ne bo prišel ven? Kaj, če ne bo nikoli prebral knjige? Kaj, če ga ne bom več objel?

Sedem dni kasneje je prišel domov s knjigo v torbi in pljučnim rakom. In vsa leta, ko sem skrbel za mami iz istih razlogov, so končno obrodila sadove. Ati je drugačen, optimist in korakala bova korak za korakom. Pogovarjala sva se o knjigi, mojemu otroštvu, njegovih odločitvah in mami – vsemu o njej. Nisem ga videl, ko je bral knjigo. Enostavno predvidevam, da je jokal na vsakih pet strani, ker tak je. Danes je jokal, ko je govoril o medu v čaju. Jaz sem jokal, ko sem pomislil, da sva mogoče že zadnjič gledala najino najljubšo filmsko trilogijo. Verjetno bova še nekajkrat jokala, a osmi marec bo dan, ko se je to začelo. Tako kot se je pri mami začelo 18. marca 2020, ko je bila prvič na urgenci, preden se mesec kasneje ni več vrnila domov. Globok vdih, ker si je bilo vse skupaj že preveč podobno in ne bi želel reprize dogodkov.

Na osmi marec sem razmišljal ali sem ji takrat podaril rožo in ji čestital. Še danes ne vem in bolj slepo upam, da sem ji jo. Ni ji veliko pomenil ta osmi marec, a rože je oboževala. Ati ji je takrat čestital, to vem. Sem ji jaz? Ne vem, ampak zavedam se tega, da sem vsak drugi dan skrbel zanjo in jo spravljal v dobro voljo, pogosto pa kravžljal živce. Bralec bo rekel, da ni bila popolna mami in to vem tudi jaz. Ampak v vsej svoji nepopolnosti je bila perfektna. Bila je mojstrovina, ki ji je življenje pričelo trgati robove. Oboževala je rože in znak osmega marca je prav roža. Ti, v moji krvi je knjiga polna rož tistim, ki so bili del njenega in mojega življenja. Mogoče je bila na ta dan kar simbol njene ljubezni in sem tokrat jaz prejel svojo rožo.

Ne le osmi marec, rojstni dnevi ali materinski dnevi. Mama je vsak dan mama in ljubezen do nje se meri v malenkostih vsakdana. Lepa beseda tam, kosilo tu in nasmeh tam. Kjerkoli jo lahko najdemo in to bi želel sporočiti s knjigo. Včasih je težko, a če je osnovna vez mame in otroka močna, bo vse skupaj nekoliko lažje. Bila je ljubezen matere in jaz sem bil ljubezen otroka. Pristna in čarobna v lepih trenutkih, a neprestano je bila napadana preko odvisnosti od alkohola in cigaret, bolezni in utrujenosti od njenega življenja. Ponovno oče spi doma in zdaj vem kako naprej. S podporo, ljubeznijo in nekaj trenutki čarobnosti. Točno to, kar je vez otroka in starša.