Alkohol skozi otroške in odrasle oči
Kar nekaj let sem oddaljen od trenutkov, ko sem prvič opazil, da je moja mami smešna zaradi tiste tekočine v kozarcu, ki je jaz nisem smel piti. Nečakinji, ki je tri leta starejša od mene so včasih pustili posrkati peno iz piva. Jaz se nisem smel približati kozarcu, ne glede na to, kdo je pil iz njega. Ko smo bili v stanovanju pri stricu sem se pogosto zbudil popolnoma suhih ust. Ob postelji je bil kozarec. Misleč, da je voda, sem ga močno nagnil in hitro ugotovil, da ni voda. Pivo sem pljunil nazaj in takrat sem prvič poskusil alkohol, nisem pa ga prvič popil. To se je zgodilo mnogo kasneje in še takrat z željo po tem.
Naslednja leta so bila prepletena s padci po tleh, širokim zavijanjem na cestah, prepirom, momljanju in dolgemu spanju. Vse bolj sem se zavedal tega, kaj alkohol je in kaj lahko povzroči, vse bolj sem se oddaljeval od njega. Vsakič sem se spraševal, kaj če poskusim in bo pri meni enako? Ko sem ga prvič poskusil in ga spil nekoliko več sem ugotovil, da je vse lažje. Imel sem pogum za pogovorjanje, ni me bilo sram in vse skupaj je bilo prelahko. Prihajali so srednješolski trenutki, ki sem jih pozabil že naslednje jutro in trenutki za katere mi družba ni pustila, da bi jih pozabil. Ob alkoholu pridejo tudi neumnosti, o tem ni dvoma in teh je bilo veliko. A zakaj se jaz počutim dobro, če pijem, moja mami pa postane le še senca same sebe? To je bilo vprašanje, ki mi ni dalo miru, dokler nisem korak za korakom prihajal bližje temu odgovoru.
Vse, kar mi je povedala, mi je odprlo nova vrata na poti k razumevanju njenega življenja. To, da sem vedel in na lastni koži občutil kako alkohol in droge delujejo, je pomagalo še nekoliko bolj. Več ljudi kot spoznaš, bolj empatičen si lahko. Razumeš ali pa vsaj skušaš razumeti njihovo situacijo in obenem ne živeti v gradovih na oblakih. Sam sem dolgo živel tam, ko je bilo govora o družini in starših. Želel sem filmsko upodobitev. Nedeljska kosila s celo družino, potovanja po svetu, skupni ogledi muzejev in obilica smeha. Slednje je bilo, ostalega pač ne. Dobil pa sem vpletanje centra za socialno delo, odvzem od staršev, razklano družino, postavljanje na to ali ono stran in številne pogrebe tistih, ki sem jih imel rad. Vzgojila sta me v čustveno in sočutno osebo, kar je vrlina, ki sem jo gradil vse od prvega letnika srednje šole naprej.
Bral sem, pobegnil v svoj svet, gledal filme in iz tam kradel nasvete ter navdihe, če jih že tako nisem prejemal. Celotna pot me je naučila, da sem razumel svojo mamo in kmalu ugotovil, da je daleč od popolnosti. Vedel sem, da je nekoč bila popolna in je nekje v sebi to še skrivala, a življenje jo je dotolklo. Včasih je oseba dovolj močna, drugič je balasta preprosto preveč. Tako je bilo tudi v maminem primeru. Skrhano je bilo do te mere, da so jo pustili samo ali pa jih je odrinila ona.
Na njej sem videl odraz tega, kaj lahko stori nekaj napačnih ljudi in posledičnih napačnih odločitev, ki so bile le kratkočasen pobeg iz resničnosti. Nikoli ji nisem zameril, da pije in kadi. Zameril sem ji le to, da si ni želela več pomagati. A sam vem, da sem na pomoč prišel prepozno. Nisem bil daleč stran, rajši sem prekinil študij in prišel k njej, da ji stojim ob strani. Svoje življenje sem preoblikoval tako, da bo imela na koncu življenja vsaj nekaj svojega najmlajšega otroka, če ji je že bil vzet zaradi »njenih« težav, ki so imele vzpon daleč nazaj. Pomagal sem ji po svoji moči in bil sin kot si ga je zaslužila.
Nisem obsojal njenih težav, zdaj sem končno vedel, kje so se začele in spreminjanje preteklosti ni bilo v moji moči. Nekje med jutranjimi desetimi tabletami, dvema takratkima, enemu pivu, dvajsetim cigaretam, vinčku po kavici, večernimi petimi tabletami in nočnim žganjem je bila moja mami. Bila je čista, popolna in brez napak. Odsevala je neizmerljivo ljubezen in stala po robu svojim demonom, ki so bili že davno tega premočni. Dojel sem, kaj lahko stori alkohol, če je uporabljen v napačne namene. Še bolj pa mi je bilo jasno, kaj se zgodi, če si v otroštvu obkrožen s slabimi ljudmi in ne veš kako je videti ponujena pomoč. Če je že življenje začela slabo in ga občasno poškropila z nekaj veselimi trenutki, je bil vsaj konec tak kot sva si ga zaslužila. Postala je prava mami in njen sin ji je stal ob strani. Tega nama ne more vzeti nihče.
