Materinski dan brez mame
Materinski dan je prelep praznik. Objemi mamo, podari ji najljubšo rožo in bonboniero. Če storiš še kaj drugega, je to lahko le še češnja na torti. Letošnji 25. marec je bil drugi zapored, ki sem ga preživel brez mame in za razliko sem bil tokrat nanj bolj pozoren. Na začetku je bilo še eno jutro, v katerega sem se zbudil brez nje. Dan prej nisem kupoval njenih najljubših rožic, najslajših bonbonier ali opravljal rezervacije v restavraciji. Iz misli sem izbrisal materinski dan, ker mi ni pomenil praktično nič več. A le do jutranje vožnje z avtomobilom, kjer je radio v petnajstih minutah zaigral že peto pesem, posvečeno mamam. Bil je grozen občutek, kot bi nekdo prilival razkužilo na svežo rano. Vsakič znova je zapeklo, ko je radijski napovedovalec dejal, naj imamo poslušalci radi svoje mame.
Materinski dan brez mame je boleča in srce parajoča izkušnja, ki je lahko na vsakem koraku razlog za solze. V trgovini delijo vrtnice, kavarne delijo piškotke v obliki src, radio je pol pesmi za mame in ulice so polne otrok z mamami. Kdor je brez mame, bo težko hodil skozi vsak dan, ne glede na to, ali je ta dan materinski dan. In nauk vsega je lahko le en – imej jo rad, dokler jo imaš. Sam je nimam več in storil bi vse v moji moči, da bi jo lahko videl samo še enkrat. Ampak kljub vsemu sem srečen, da sva imela zadnjih nekaj let. V teh letih sem lahko nadoknadil vse tisto, kar sva izgubila v v mojih najstniških letih, ko me ni bilo doma.
Mama je nekdo, ki skrbi zate, ko si dojenček in otrok. Vsa njena pozornost je na tebi, vsa ljubezen je namenjena njenim otrokom in resnica je taka, da včasih temu ni tako. Zgodnjega otroštva se ne spomnim pretirano dobro. Svoja zadnja leta osnovne šole, celo srednjo šolo in začetna leta fakultete sem živel daleč stran od nje. Bili so le vikendi in telefonski klici. Moja lastna odločitev je botrovala temu, da sem za nekaj časa postavil svoje življenje na stran in se preselil nazaj k njej. Želel sem jo imeti zase in ji pomagati na vse možne načine. Nisem več uspeval premagovati njenih bolezni, odvisnosti, depresije in tragične preteklosti. Da ji nisem uspel pomagati, je namenjeno predvsem temu, ker sem prišel mnogo prepozno in s premalo znanja za to. K sreči pa sem imel tisto, kar nama je bilo skupno. Imel sem ljubezen in empatijo do ljudi, kar bosta vedno največji lastnosti, ki sta me jih naučila starša.
Bil sem z njo v njenih zadnjih letih in zadnjih trenutkih. Če bo vsak materinski dan pomenil, da se bom tega spomnil še bolj intenzivno, naj bo tako. Bolečina hoče, da jo občutimo. Ampak bolečina je v tem primeru le ljubezen do mame, ki prihaja na plano. S tem lahko živim, ker jo pogrešam in bi dal marsikaj, če bi jo lahko objel za materinski dan. Prav zato se vsakič nasmehnem, ko na ulici vidim mamo z otrokom, ki teče proti njej in jo objema. Upam le, da tako ostane tudi, ko bodo ti otroci starejši.
